Smo prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki deluje na področju povezovanja ljudi. Ljudi, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje, so ozaveščeni o moči in vplivu vode na telo, poznajo in uporabljajo rastline ter se držijo zdravega in harmoničnega načina življenja.

​

Namen​

​

Namen društva je vključevanje ljudi dobre volje in vseh generacij in je ustanovljeno z namenom omogočiti posamezniku krepiti svoje sposobnosti in s svojimi izkušnjami prispevati k uspešnosti društva, sodelovati z drugimi člani društva, iskati nove ideje in zamisli, s katerimi se krepi medsebojna povezanost, zdrav način življenja in osebna rast.

​

Nastanek ​imena društva​

​

Pred petdesetimi leti sta v tej hiši živela ga. Flora in g. Maks, ki sta izdelovala prav posebno dobro žganje iz jabolk in hrušk. Družabnega življenja in druženja ljudi, ki so v tistem času nekaj veljali in pisali zgodovino človeštva, ni nikoli manjkalo. Med njimi je bil tudi znan slovenski operni pevec. Nekega dne, ko se je vrnil iz gostovanja, je rekel gospodarici, da je takšno žganje kot ga kuhata onadva že pil v Franciji z imenom Calvados. V zahvalo za vse lepe trenutke druženja in dobro žganje jima je dal oblikovati in izdelati etiketo za njuno žganje z imenom Calvados Mlinše. Za samo oskrbo s pitno vodo je bilo potrebno pred 10 leti izdelati lastno vrtino. Vrtina je globoka 86 metrov, samo-prelivna in pod tlakom, zato se imenuje arteški vodnjak. Ime je dobila po francoski pokrajini, kjer se nahajajo takšni vodni viri, v Sloveniji pa je ena izmed redkih vrtin. Dogodki zadnjih 130 let, povezani z mlinško kletjo, govorijo o nekem naključju, vendar ne verjamemo v naključja, zato smo začeli iskati ključe resnice. Predniki so imeli ugledne zdravnike in dobro žganje Calvados Mlinše, mi pa imamo prostore zgrajene iz kamna ter dobro vodo iz arteškega vodnjaka. Zamenjali smo zaporedje črk A in O pri besedi Calvados in dobili ime Calvodas. 

​

Vrata društva smo odprli vsem ljudem dobre volje in zdravega načina življenja, po naravnih zakonih, da se z nami družijo v prostorih ugodnega biopolja in dobri energizirani vodi, ki jo točimo v Mlinški kleti.

​

Zgodovina hiše na Mlinšah​

​

Živimo v času, ko spoznavamo, da sta vsaka misel in izrečena beseda energija, le-ta pa je neuničljiva kot kamen, katerega stoletja niso uničili požar, voda ali potres. Hiša na Mlinšah je v pisnih virih prvič omenjena leta 1791. Pisalo se je leto 1874, ko je celotno posestvo kupil gospod Franc Janežič, ki je prihajal iz Homca pri Kamniku. Postopoma je začel prenavljati hišo in izdelovati kritino iz gline, katero je kopal v neposredni bližini. Ugotovil je, da hiša stoji na ilovnatih tleh, zato se je odločil in hišo postavil na hrastove pilote, ki so še danes zakopani pod temelji.

Za obnovo hiše je uporabil kamenje iz obrambnega obzidja cerkve na zasavski Sveti gori. Leta 1889 se je poročil z vdovo Josipino, ki je prihajala iz Ljubljane z 9-letno hčerko Marijo. Po 13 letih zakona je Josipina zopet ovdovela. Ni se več poročila, vse do smrti je ostala na posestvu. Posestvo je poleg njiv, sadovnjakov in gozdov zajemalo še lasten mlin, žago in gostilno. Za nemoteno delo na posestvu so poleg Josipine skrbeli mlinar, žagar in hlapci, ki so stalno bivali ob njej. Zaradi svoje avtoritete, strogosti in reda na posestvu je dobila naziv mlinška posestnica, istočasno pa so jo zaradi njene dobrosrčnosti poimenovali mlinška mama. Svojo življenjsko pot je zaključila meseca maja leta 1929.Po njeni smrti je prevzela posestvo njeno hči Marija, ki se je davnega leta 1901 poročila z uglednim zdravnikom dr. Zarnikom. Dr. Tomo Zarnik je bil priznan porodničar, kirurg in diagnostik. Živel in delal je v Zagorju ob Savi, kjer je imel privatno ordinacijo do smrti, ki mu je pretrgala nit življenja v celjski bolnišnici v 79 letu starosti. V zakonu sta se jima rodile tri hčerke, najstarejša Flora, ki je postala žena Maksa Pitamica, referenta Prve hrvatske štedionice v Zagrebu, srednja Vida, poročena z rudarskim inženirjem Mastnakom, in najmlajša hči Zora, priznana pianistka in glasbena pedagoginja. Njena učenka je bila tudi Dubravka Tomšič Srebotnjak.

Flora je živela z možem v Zagrebu, rodila sta se ji dva sinova, prvi sin Tomo, rojen leta 1921, je obiskoval medicinsko fakulteto v Zagrebu, študij medicine je prekinil zaradi druge svetovne vojne in okusil bridko življenje v Jesenovcu. Študij je nadaljeval kot asistent v Sarajevu, kasneje pa se je na lastno željo premestil v Zagreb, kjer je opravil specializacijo na kliniki za otroške bolezni. Bil je silno priden, ne samo v praksi ampak tudi v znanosti. Spisek njegovih del obsega nad sto naslovov iz področja kardiologije, revmatologije in akutnega hematogenega osteomielitisa. Niti težka bolezen, katere posledice je predvideval, ga ni zlomila. Umrl je tiho in dostojanstveno, kakor je živel in delal v 55 letu starosti. V zakonu se mu je rodila hči Jagoda, ki živi in dela v Kanadi kot biologinja na inštitutu za zgodnje odkrivanje raka na prsih, skupaj z njenim možem Mladenom, doktorjem kemijskih znanosti. Imata sina Juraja, ki je doktor veterine.

V zgornjem delu hiše je med drugo svetovno vojno in po njej do leta 1956 potekal pouk. Z agrarno reformo leta 1945 je bilo veliko zemlje odvzete, nekaj pa so jo podarili za postavitev šole in zadružnega doma na Mlinšah.Natanko po 110 letih je prapravnukinja Jagoda prodala vse, kar je še ostalo od nekdaj mogočnega posestva na Mlinšah.Iz njenega pripovedovanja je čutiti, da trpi in se še vedno živo spominja, kako je iz nekdaj tako velikega bogastva odšla v Kanado z enim samim kovčkom, v katerem so bili dokumenti povezani s predniki, fotografije in denar, ki ga je dobila od prodaje hiše.

V hiši ni ostalo ničesar, kar bi bilo povezano s predniki, ostala je le njihova energija in zgodba, iz katere lahko spoznamo, da je življenje minljivo, ostaja le spomin zapisan v ljudeh in stenah hiše zgrajenih iz kamna. Pred tremi leti smo s pomočjo različnih testiranj izvedenih na tridesetih testirancih ugotovili, da zadrževanje v spodnjih prostorih hiše, ki so zgrajeni iz kamnov prinešenih iz zasavske Svete gore, ugodno in blagodejno vpliva na počutje ljudi. V sodelovanju z inštitutom Bion iz Ljubljane smo preverjali, kako zadrževanje v prostorih hiše zgrajenih iz kamna vpliva na ljudi. Rezultati merjenj in testiranj so bili ugodni, zato so prostori pridobili certifikat ugodnega vpliva na biopolje ljudi. 

 

Vpliv na človekovo biopolje je različen in odvisen od vsakega posameznika.